Se to zdi samo meni ali so iskalniki po blogih še vedno obupno primitivni?

Primer: Na nekem blogu preberem določen zapis in me zanimajo odzivi nanj (poleg komentarjev). Najprej grem iskat v Google Reader po svojih feedih¹. Kot iskalni pojem uporabim kar URL zapisa, saj vsak odziv na zapis zagotovo vsebuje povezavo nanj. Fail. Poskusimo z namenskimi iskalniki. Google Blog search: fail. Technorati (nad katerim sem sicer že davno obupal; zdi se, da pokriva le tehnološke bloge): fail. Pa poskusim z navadnim Googlom, kjer lahko z napredno poizvedbo iščem po straneh, ki vsebujejo določen link. Fail.

Ampak stvar je v tem, da jaz vem, da obstaja vsaj en blogovski zapis, ki je odziv: komentira in direktno linka na originalni zapis. Pa poiščem po naslovu tega odziva v Googlu. Google ga najde, torej je indeksiran, in v njem je seveda tudi link na prvotni zapis. WTF?

Pozna kdo kak boljši blog iskalnik oz. način, kako se spopasti z opisanim problemom?

1. več o tem drugič, ampak v Readerju imam namerno veliko več feedov kot jih lahko preberem, s folderji pa jih uredim v tiste za branje in tiste, ki so samo za iskanje [↩]

Manjši rant¹ : kaj je razlika med računalniškim strokovnjakom (v mojem krogu znancev ponavadi jaz) in laikom (vsi ostali)?

“Strokovnjak” uporablja Help, laiku je to pod častjo.

Definitivno velja za vse Microsoft Office produkte, pa tudi širše (http://justfuckinggoogleit.com/).

1. Spet ena beseda, ki mi manjka v slovenščini: samostalniška oblika glagola godrnjati. Godrn? Predlogi dobrodošli. [↩]

Ker si ne domišljam, da veliko bralcev zanimajo finance, ne pišem kaj veliko o tem (ok, v resnici ne pišem o ničemer). No, tokrat pa en članek, vreden branja, že zaradi odmevnosti. Sicer dokaj populističen in mestoma malo naiven članek (izšel je v ne prav finančnem Rolling Stone-u), ampak sila zabaven članek o najboljši investicijski banki na Wall Streetu in neverjetni spregi s politiko. Četudi ne pove ničesar zares novega in Goldmanu ničesar zares ne dokaže, so dovolj zgovorni že podatki o tem, kje povsod je Goldman zraven in koliko davkov plačujejo.

The first thing you need to know about Goldman Sachs is that it’s everywhere. The world’s most powerful investment bank is a great vampire squid wrapped around the face of humanity, relentlessly jamming its blood funnel into anything that smells like money. In fact, the history of the recent financial crisis, which doubles as a history of the rapid decline and fall of the suddenly swindled dry American empire, reads like a Who’s Who of Goldman Sachs graduates.

And here’s the real punch line. After playing an intimate role in four historic bubble catastrophes, after helping $5 trillion in wealth disappear from the NASDAQ, after pawning off thousands of toxic mortgages on pensioners and cities, after helping to drive the price of gas up to $4 a gallon and to push 100 million people around the world into hunger, after securing tens of billions of taxpayer dollars through a series of bailouts overseen by its former CEO, what did Goldman Sachs give back to the people of the United States in 2008?

Fourteen million dollars.

That is what the firm paid in taxes in 2008, an effective tax rate of exactly one, read it, one percent. The bank paid out $10 billion in compensation and benefits that same year and made a profit of more than $2 billion — yet it paid the Treasury less than a third of what it forked over to CEO Lloyd Blankfein, who made $42.9 million last year.

Toplo priporočam branje celote.

Malo populizma, vendar zelo zabavnega in usmerjenega v pravo smer (po mojem skromnem mnenju, seveda).

In če smo se že spravili na Goldmana, Jon Stewart po mojem dobro ujame sentiment javnosti:

Tole je pa odkritje. Blog, v celoti posvečen enemu mojih “pet peeves” (a mamo slovensko besedo za to?):

The “Blog” of “Unnecessary” quotation marks

Ko smo že pri tem: za to vrsto bloga si je treba izmisliti ime, če ga še ni. Tja zagotovo spadata še THE BROKERS WITH HANDS ON THEIR FACES BLOG in men who look like old lesbians.

Že nekaj časa sem prepričan, da je Dubaj tempirana bomba s finančno/investicijskega stališča. Ampak sodeč po temle članku v The Independent pa gre tudi za skorajšnjo humanitarno, okoljsko in politično katastrofo.

Sicer se tekst zdi dokaj pretiran in pristranski, ampak če od opisanega drži le pol, je dovolj grozno: absolutna ločenost med lastniki kapitala (Arabci), najemniki (“expats”, pretežno Britanci) in sužnji (Filipinci in Indijci), totalna zloraba okolja in politično potencialno izredno nevarna situacija:

And then he smiles, coming up with what he sees as his killer argument. “When I see Western journalists criticise us – don’t you realise you’re shooting yourself in the foot? The Middle East will be far more dangerous if Dubai fails. Our export isn’t oil, it’s hope. Poor Egyptians or Libyans or Iranians grow up saying – I want to go to Dubai. We’re very important to the region. We are showing how to be a modern Muslim country. We don’t have any fundamentalists here. Europeans shouldn’t gloat at our demise. You should be very worried…. Do you know what will happen if this model fails? Dubai will go down the Iranian path, the Islamist path.”

Sultan sits back. My arguments have clearly disturbed him; he says in a softer, conciliatory tone, almost pleading: “Listen. My mother used to go to the well and get a bucket of water every morning. On her wedding day, she was given an orange as a gift because she had never eaten one. Two of my brothers died when they were babies because the healthcare system hadn’t developed yet. Don’t judge us.” He says it again, his eyes filled with intensity: “Don’t judge us.”

Kot Dubaj najbolje opiše neka Filipinka:

I was here for months before I realised – everything in Dubai is fake. Everything you see. The trees are fake, the workers’ contracts are fake, the islands are fake, the smiles are fake – even the water is fake!

Vredno branja v celoti.

Mnjah.

Kaj mi pomaga rekordna hitrost renderiranja HTML, če itak večino časa čakam, da se naložijo Flash oglasi (ni namreč Adblocka). Razen tega je za prijetno uporabo precej bolj kot hitrost nalaganja strani pomembna odzivnost in Firefox je tu boljši od novega Safarija (na moji dokaj stari mašini, priznam). Aja, pa Smart Address Field se niti približno ne primerja s Firefoxovim Awesome Barom.

Drugače so pa rešitve Applovsko napredne in lične: kul je History search, na dobri mašini so najbrž kul Top Sites. Font Smoothing je zakon!

Mene pa navdušujejo zaslišanja v ameriškem senatu. Resno, vsi so totalno spoštljivi, vsakič se zahvalijo za besedo, povedo, kako cenijo sogovornika in se striktno držijo dodeljenega časa. Pomislekov je lahko veliko¹, ampak ob primerjavi s sejami parlamentarnih odborov² naših primitivcev, se ne morem znebiti občutka, da smo zares na povsem drugi civilizacijski stopnji.

Amerika hejterji, dejte si duška

1. npr. da so le razvili zelo visoko stopnjo hinavščine ali da sta obe politični stranki itak enaki, tako da le skupaj nategujejo malega človeka [↩]
2. vem, senat je zgornji dom, kjer so politiki najbrž po definiciji bolj zreli [↩]

Med domačimi (IP)TV kanali najdem tudi domači Play TV. Kolikor sem na hitro pogledal, vrti izključno (tuje in domače) glasbene spote, brez karkšnihkoli oglasov. Ne le to, oddajal naj bi celo v HD (naj kdo z novejšim televizorjem preveri), poleg tega pa živo vsebino dobite tudi kot stream na spletni strani. Glasba je sicer pretežno slaboumna, ampak dovolj nova, da pravice zagotovo nekaj stanejo.

In zaj jaz vas prašam: odkod jim denar za nakup pravic? Oz. a je sploh možno kupiti pravice za streamanje tujih videov širnemu internetu (teoretično mogoče stream omejujejo na geografsko območje, ampak malo dvomim glede na žalostno stanje spletne strani)? Kolega iz APEKa, a je možno, da nič ne plačujejo, pa jih noben ne preganja? V čem je za lastnika point TV kanala brez oglasov?

DODANO: Malo sem še pogledal za lastnika domene, pa se pojavljata “Play TV Slovenija” in en osebek z naslovom. V AJPES-u ne najdem podjetja, niti po imenu, niti po naslovu.

PROTI
Lik je dober, naštrikana zgodba in poceni akcija pa sploh ne.
imdb

topogléden -dna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) publ. tak, ta: topogledno vprašanje ni umestno topoglédno prisl. v tem pogledu, glede tega: topogledno vam ne morem dati nobenih pojasnil ♪