Category — Splošno

Mnjah.

Kaj mi pomaga rekordna hitrost renderiranja HTML, če itak večino časa čakam, da se naložijo Flash oglasi (ni namreč Adblocka). Razen tega je za prijetno uporabo precej bolj kot hitrost nalaganja strani pomembna odzivnost in Firefox je tu boljši od novega Safarija (na moji dokaj stari mašini, priznam). Aja, pa Smart Address Field se niti približno ne primerja s Firefoxovim Awesome Barom.

Drugače so pa rešitve Applovsko napredne in lične: kul je History search, na dobri mašini so najbrž kul Top Sites. Font Smoothing je zakon!

Mene pa navdušujejo zaslišanja v ameriškem senatu. Resno, vsi so totalno spoštljivi, vsakič se zahvalijo za besedo, povedo, kako cenijo sogovornika in se striktno držijo dodeljenega časa. Pomislekov je lahko veliko¹, ampak ob primerjavi s sejami parlamentarnih odborov² naših primitivcev, se ne morem znebiti občutka, da smo zares na povsem drugi civilizacijski stopnji.

Amerika hejterji, dejte si duška

1. npr. da so le razvili zelo visoko stopnjo hinavščine ali da sta obe politični stranki itak enaki, tako da le skupaj nategujejo malega človeka [↩]
2. vem, senat je zgornji dom, kjer so politiki najbrž po definiciji bolj zreli [↩]

Med domačimi (IP)TV kanali najdem tudi domači Play TV. Kolikor sem na hitro pogledal, vrti izključno (tuje in domače) glasbene spote, brez karkšnihkoli oglasov. Ne le to, oddajal naj bi celo v HD (naj kdo z novejšim televizorjem preveri), poleg tega pa živo vsebino dobite tudi kot stream na spletni strani. Glasba je sicer pretežno slaboumna, ampak dovolj nova, da pravice zagotovo nekaj stanejo.

In zaj jaz vas prašam: odkod jim denar za nakup pravic? Oz. a je sploh možno kupiti pravice za streamanje tujih videov širnemu internetu (teoretično mogoče stream omejujejo na geografsko območje, ampak malo dvomim glede na žalostno stanje spletne strani)? Kolega iz APEKa, a je možno, da nič ne plačujejo, pa jih noben ne preganja? V čem je za lastnika point TV kanala brez oglasov?

DODANO: Malo sem še pogledal za lastnika domene, pa se pojavljata “Play TV Slovenija” in en osebek z naslovom. V AJPES-u ne najdem podjetja, niti po imenu, niti po naslovu.

PROTI
Lik je dober, naštrikana zgodba in poceni akcija pa sploh ne.
imdb

topogléden -dna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) publ. tak, ta: topogledno vprašanje ni umestno topoglédno prisl. v tem pogledu, glede tega: topogledno vam ne morem dati nobenih pojasnil ♪

Američane je očitno treba precej prepričevati, naj volijo. Vsi smo videli Spielbergov “Don’t Vote” video, slučajno pa sem naletel še na en anti-voting video. Hard ekonomistični argument mi je sicer dokaj brezvezen (možnost, da odločaš o izidu, je premajhna za vložen trud), dokler ne zaslediš, da ta trud pomeni čakanje v vrsti. In potem zaslediš še take novice:

Polls have opened in states like Georgia where some people have already waited more than 7 hours to be one of the first to cast their votes.

In zaj jas vas prašam: zakaj je v “najbolj demokratični” in “najbolj svobodni” deželi na svetu treba čakati, da lahko voliš? Zakaj se je treba vsakič posebej registrirati? Zakaj pri nas še nikoli nisem čakal niti minute? A res porabimo veliko več na prebivalca za volilno mašinerijo a kaj?

ZA
imdb, torrent

ZA
imdb

(hat-tip to Calculated Risk)

Zanimiv članek o strahu v zadnji Delovi Sobotni prilogi o strahu kot orodju, ki se ga obilno poslužujejo tako korporacije kot vlade razvitega sveta (prednjačijo seveda ZDA), in zagovarja meni tako ljubo temo: več razumnega razmišljanja.

Najbolj pa se mi je zdel zanimiv tale “odštekonomični” podatek:

Psiholog Gerd Gigerenzer z berlinskega Inštituta Maxa Plancka je v tem času pazljivo zbiral podatke o žrtvah na cesti. Primerjal je podatke pet let pred enajstim septembrom in pet let po njem. Pokazalo se je, da je premik transporta potnikov od letal k avtomobilom v Ameriki trajal eno leto, potem pa se je vzorec potovanj spet povrnil nazaj k običajnemu. Kot je pričakoval, je Gigerenzer ugotovil, da se je število smrtnih žrtev na cestah po septembru 2001 precej povečalo in se septembra 2002 spet uravnovesilo na prejšnjo raven. Z vsemi temi podatki je Gigerenzer lahko izračunal precej natančno število Američanov, ki so umrli v prometnih nesrečah kot neposredni posledici spremembe vzorca svojega potovanja. Ta številka je 1595, kar je več kot polovica žrtev, ki so umrle v napadu na Svetovni trgovinski center. Seveda tega ni opazil nihče, razen družin in prijateljev umrlih. Televizijske kamere tega niso posnele, politiki niso govorili o tem, sociologi temu niso namenili pozornosti. A niti prizadete družine niso dejansko razumele, kaj se je zgodilo. »Mislili so – in še zmeraj mislijo,« sklepa Gardner ta primer, »da so izgubili može, žene, očete, matere in otroke v običajnih prometnih nesrečah, ki jih vsi sprejemamo kot sicer obžalovanja vreden, a nujen davek pri cestni vožnji v modernem svetu. A to ni res. Strah je bil tisti, ki jim je ukradel najdražje.«