Category — Splošno

Dost je smešna tale Googlova “uporabniška prijaznost”. Odkar sem na Hrvaškem preko sosedovega wirelessa, mi google.com stalno preusmerja na google.hr, čeprav sem prijavljen in imam v profilu lepo izbrano angleščino kot jezik vmesnika. Ok, to mi dela tudi v Sloveniji, na vsakem novem računalniku. Zgleda je stvar v cookiju namesto v profilu, beda.

Ampak še bolj bedno je, da se je Google zdaj odločil, da sem pač Hrvat, in mi tudi Google Calendar na mail pošilja obvestila v hrvaščini. Pa Calendarja tukaj nisem niti enkrat odprl. Očitno je dovolj, da se, logiran v svoj Google račun, enkrat prijaviš z neke nove lokacije in že ti jezik te lokacije nastavi kot privzeti za vse storitve.

Odličen članek o spreminjanju bralnih navad, ki je posledica popolne dosegljivosti informacij, o mišljenju, možganih, Googlu… Tole sam zelo čutim:

I’m not thinking the way I used to think. I can feel it most strongly when I’m reading. Immersing myself in a book or a lengthy article used to be easy. My mind would get caught up in the narrative or the turns of the argument, and I’d spend hours strolling through long stretches of prose. That’s rarely the case anymore. Now my concentration often starts to drift after two or three pages. I get fidgety, lose the thread, begin looking for something else to do. I feel as if I’m always dragging my wayward brain back to the text. The deep reading that used to come naturally has become a struggle.

Carr po svoji navadi sicer obžaluje, da je vedno manj globokega razmišljanja, ki pride z branjem daljših tekstov in opozarja, da je pomanjkanje pozornosti hkrati v interesu tistih, ki pobirajo drobtine naše pozornosti.

The faster we surf across the Web—the more links we click and pages we view—the more opportunities Google and other companies gain to collect information about us and to feed us advertisements. Most of the proprietors of the commercial Internet have a financial stake in collecting the crumbs of data we leave behind as we flit from link to link—the more crumbs, the better. The last thing these companies want is to encourage leisurely reading or slow, concentrated thought. It’s in their economic interest to drive us to distraction.

Jaz sem sicer mnenja, da so ti procesi neizogibni, in se moramo vsi skupaj naučiti upravljati z informacijsko prenasičenostjo, ne pa obžalovati dobrih starih časov. Ne znam povedati ali bo to skozi nekakšne agente, ki nam bodo vedno bolj aktivno in pametno filtrirali in prilagajali vsebine, ali skozi zavestno zapiranje pred navalom informacij in prepuščanje globokemu branju in razmišljanju. Vsekakor se mi zdi, da smo na začetku poti, in moj način je preizkušanje vseh mogočih tehnologij, pa četudi to pomeni zgubljanje časa s poslušanjem šuma na Twitterju.

Zelo priporočam (globoko) branje v celoti:
http://www.theatlantic.com/doc/200807/google

Vem, da je bilo o iPhonu že preveč povedano, ampak tukaj je še moje mnenje, kot uporabnik in kot vlagatelj:

Še vedno ni MMS-a. Dvomim, da se Steve Jobs ne zaveda, da je to po svetu uveljavljen standard. Najbrž samo noče plačati licence in bo povsem v svojem stilu raje spreminjal navade celega sveta. Meni se to ne zdi dobra poteza. Ali pa pretiravam s pomembnostjo in uveljavljenostjo MMS-a, čeprav ga sam res redko uporabljam?

Enak neuporaben fotoaparat. Groza.

GPS. Čeprav napovedana, kar malo nisem verjel. Daleč najbolj pomembna novost, game changer bi rekli Američani. V kombinaciji z AppStore-om, preko katerega bo mogoče popolnoma enostavno inštalirati aplikacije (večina jih bo zastonj), bo spremenila telefon v osebni računalnik¹

Cena. Apple je doslej z visoko ceno in omejeno dostopnostjo ustvarjal buzz in latentno povpraševanje² (pa tudi slabo voljo). Vmes so tistih nekaj mobilnih ponudnikov, ki so prodajali iPhone, ožemali še z delitvijo dobička od prometa, kar je precedens v panogi. No, zdaj so se odločili na bolj klasični pristop³. S subvencioniranimi aparati za $199 (ameriški AT&T uporabnika veže za 24 mesecev) in pogodbami z operaterji, ki pokrivajo več tko 60 držav, postaja Apple resna konkurenca uveljavljenim proizvajalcem.

Kot dodatno zanimivost velja omeniti, da tudi če je imel do zdaj Apple interes preprečevati odklepanje iPhonov, pa ga ni preveč uveljavljal, ga zdaj nima več niti toliko, saj ni več delitve dobička. Pri odklepanju imajo več za izgubiti operaterji, ki subvencionirajo v upanju na pridobitev novih strank.

1. Škoda, da smo pojem osebni računalnik že porabili za PC. Ker šele iPhone (sledili bodo tudi drugi proizvajalci, da ne bo pomote) je zares osebni računalnik [↩]
2. namen je bil prevesti pent-up demand [↩]
3. Najbrž ne povsem po svoji volji. Kitajci se baje niso hoteli ukloniti delitvi dobička. [↩]

Dolga leta je bil na križišču Slovenske in Gosposvetske v Ljubljani prehod čez Slovensko samo za kolesarje. Pešci naj pa uporabljajo prehod Ajdovščina. Ampak če je ta smotano postavljen, potem ljudi pač ne moreš prepričati v to. No, zdaj so pešci “legalizirani”.
Lepo je videti mestne oblasti v stiku z realnostjo.

Včeraj sem očitno zgrešil bistvo akcije Slovenija danes. Brošura je manj pomembna, glavna je spletna stran – organizirana kot blog, z odprtimi komentarji. Kaj točno so na vladi mislili? So res tako samozavestni, da so pričakovali pretežno pozitivne komentarje? No, niso prav pozitivni, milo rečeno. Vidim celo, da se minister Žiga Turk, šef Službe Vlade RS za razvoj, ki je izdala brošuro, dejansko trudi odgovarjati. Pogumno, ni kaj.

Pričakovano pa se veliko debate odvija na nivoju forumov finance.si, rtvslo.si in komentarjev na domačih političnih blogih. Ravno danes sem govoril, da jih praktično ne berem, zato mi je tale reč res precej zabavna, sploh vedoč, da se debata odvija na oficielnih vladnih strežnikih.

Evo zmagovalni komentar. Tak uravnotežen:

Spoštovani JJ in vaša ustaška banda!

Vse kar je napisano v tej publikaciji je čista laž in propadanda SDS in njihovih lizoritnikov. Isti ste ko komunajzarska banda, ki vlada že 16 let na 45 let podlage. Važno, da ste poskrbeli za svoje riti. Na oblasti boste samo še do oktobra in nikoli več.

Smrt tajkunom denar ljudstvu.

Jemumru.

Ahh, spet je prišel tisti čas… oglaševanja vladajoče stranke na državne (moje) stroške.

Danes sem v nabiralnik dobil lično brošurico z nasmejanim predsednikom vlade, v krasni modro-rumeni kombinaciji¹. Knjižica razloži, da:

• imamo izboljšano izobraževanje,


• država je cenejša, davki so nižji,


• dela je več, plače in pokojnine pa so pravičnejše,


• podjetnost je cenjena in spodbujana,


• država pa dela le zate, dragi državljan.

Skratka vse je res krasno. In s tem se na zadnji platnici izjavami strinjajo tudi politični nasprotniki Borut Pahor, Milan Kučan, Jože P. Damijan ter celo Marie Curie in Nicolo Machiaveli.

Le kdo ne bi rad živel v taki državi?

1. zagotovo evropska, ne pa barvna kombinacija kake politične stranke [↩]

No, novo podobo.

UPDATE: In ko sem bil že v elementu, sem dodal še Disqus, na prvi pogled hud sistem za komentiranje.

ŠE EN UPDATE: Pozabil sem respectati Chrisa Pearsona, pri njem sem namreč dobil WP temo. Edino slikca je moja (pa še ta zna biti od Neške).

Tole bolj paše v “Note in Reader” kanal, ampak domnevam da tistega nihče ne bere in dajem sem, ker je vredno branja v celoti.
http://www.paulgraham.com/lies.html

If parents told their kids the truth about sex and drugs, it would be: the reason you should avoid these things is that you have lousy judgement. People with twice your experience still get burned by them. But this may be one of those cases where the truth wouldn’t be convincing, because one of the symptoms of bad judgement is believing you have good judgement.

It’s not surprising we’d have an inborn desire to love and protect helpless creatures, considering human offspring are so helpless for so long. Without the helplessness that makes kids cute, they’d be very annoying. They’d merely seem like incompetent adults. But there’s more to it than that. The reason our hypothetical jaded 10 year old bothers me so much is not just that he’d be annoying, but that he’d have cut off his prospects for growth so early. To be jaded you have to think you know how the world works, and any theory a 10 year old had about that would probably be a pretty narrow one.

This probably accounts for a lot of the spread of modern religions, and explains why their doctrines are a combination of the useful and the bizarre. The bizarre half is what makes the religion stick, and the useful half is the payload.

Originalna ideja gre Martinu Geddesu s Telepocalypse, ampak vem, da sem se tega v neki obliki spomnil spomnil tudi že sam¹:

With the latter, all I want is “tell me the new news since the last time I checked”. But none of the news services do that. Each time I go back to the BBC News home page, I have to manually scan to see what “new news” there is. Don’t we have computers to take all this donkey work out for us? And how come none of the RSS readers seem to have the ability to summarise a thousand articles into the ten that really matter (with a “more…” button), based on actual reader activity?

Torej, pridem z dopusta in 9 dni nisem bil na spletni strani Dnevnika, rad bi videl najpomembnejše novice. Ali pa sem imel veliko dela in 3 dni nisem spremljal dnevnika, kaj je novega v Sloveniji? Ali pa: danes sem že zjutraj gledal Dnevnik.si, nočem še enkrat videti istih novic. V službi: napisati moram poročilo o dogajanju na kapitalskih trgih v Aziji v mesecu aprilu… V vseh primerih gre za ročno brskanje skozi nepregledno količino člankov.

Rad bi torej dobil novice na določeno temo (ali z določeno ključno besedo), za določeno obdobje. Bistvo je v filtriranju najpomembnejših: če je obdobje en teden ali eno leto, želim 5 ali 10 glavnih novic za to obdobje. Google News in podobni iskalniki mi trenutno za daljše obdobje vrnejo popolnoma nepregledno količino novic. Trenutno to rešujem na precej blesav način: za daljša obdobja grem iskat po spletnih iskalnikih tedenskih ali mesečnih revij, ker vem, da so tam članki objavljani bolj poredko.

Zdaj pride tisti del objave, kjer se pretvarjam, da imam več kot dva spletno/tehnično orientirana bralca: je že kdo zasledil API za kako novičarsko stran, ki bi nudila dostop tudi do podatkih o branosti? Ker stvar bi se dala v tem primeru dokaj enostavno izvesti: iskanje po novicah, pri čemer bi pri vsakih novici dobil še podatek o številu branj (npr. vseh bralcev, registriranih bralcev, takih, ki so se na novici zadržali več kot 10 sekund, sploh krasno bi bilo: bralcev, ki so z menoj povezani v socialni mreži…). Rezultate bi enostavno sortiral po eni od teh številk, odrezal zgornjih 10 in to je to.

1. ja, vem, za nazaj je vedno lahko reči [↩]

Google Reader je danes dodal feature¹ Share anything in je točno to, kar sem rabil. V svoj feed zdaj lahko poleg objav v blogih, ki jih že spremljaš v Readerju, zdaj z bookmarkletom enostavno dodajaš tudi spletne strani, na katere naletiš po drugih poteh. Poleg tega lahko vsem posharanim² objavam ali spletnim stranem dodaš še kratek komentar³.

Če kdo na tem blogu res še ne dobi dovolj o mojih interesih in branju, si tako lahko v reader doda še mojo Shared stran.

ps. Luštne fusnote, a ne Urban?

1. spet ena neprevedljiva: lastnost? značilnost? funkcija? bah… [↩]
2. tole postaja neznosno: deljenje? deliti pri nas nekako implicira, da imaš potem ti manj… [↩]
3. točno tako, kot to že nekaj časa počne Jonas s svojim Futrom dneva [↩]