Pred dnevi sem na vmesniku IP televizije (ponudnik T-2) odkril novo možnost. Kanale po novem lahko označiš z zastavico “preskoči”: vmesnik pri sprehajanju po kanalih s tipkama P+ in P- tako označene kanale preskakuje (kdo bi si mislil). Do kanala seveda še vedno lahko prideš s tem, da vtipkaš številko. Nadvse uporabno, če želiš blokirati največje neumnosti, a se še vedno ne omejiti na 20 znanih kanalov in raje dopustiti, da občasno najdeš kako zanimivost na nekem eksotičnem.

Ampak sem kmalu ugotovil, da sem navdušen nad res primitivno funkcionalnostjo. Glede na to, da je IP TV vmesnik običajno kar spletna stran čez TV sliko¹ in kako enostaven je razvoj spletnih vmesnikov, je vmesnik T-2 res nedomiseln.

Par idej, ki bi jih rad videl implementiranih:

• tipka za izbor naključnega kanala (na daljincu set-top-boxa je tipk več kot dovolj)


• urejanje kanalov preko spleta


• backup/restore urejenih kanalov v file


• javna objava svojega seznama (share)


• prikaz trenutno najpopularnejših kanalov v omrežju T-2


• prikaz trenutno najpopularnejših kanalov, normalizirano glede na povprečja (npr. Al Jazeero trenutno gleda 3x več ljudi kot običajno: nekaj se mora dogajati

Bistvo je v tem, da je 200 kanalov (in število raste) absolutno preveč, da bi jih urejal “ročno”, kot je to treba početi zdaj. Tako kot na vseh področjih preobilja informacij rabimo mehanizme za enostavno odkrivanje, filtriranje, priporočanje…

In zgornje ideje so samo “low-hanging fruit”; niti ne bom težil zaradi neizkoriščenega potenciala družabnih funkcionalnosti (ki so resda nekoliko bolj kompleksne za realizacijo): Kaj gledajo moji prijatelji? Kdo gleda to, kar gledam jaz? Kratko sporočanje med vsemi, ki gledamo isti kanal in podobno.

V Obelisku se sicer trenutno ne ukvarjamo s TV vmesniki, imajo pa nekateri člani ekipe z njimi precej izkušenj. Prav škoda, da je T-2 v takih težavah, drugače bi lahko še kaj dobrega skupaj ustvarili.

1. če pri T-2 ni tako, jih je nekdo nategnil s set-top boxi

Recimo, da si v situaciji, ko nekaj želiš objaviti anonimno, pa vendar ohraniti možnost, da kasneje dokažeš, da si bil vir informacije. Kdo je lahko v taki situaciji?

– whistleblower, ki nekaj razkriva Wikileaksu – če javnost objavo sprejme z odobravanjem, hočeš biti zaslužen; če se zgodi shitstorm, se raje potuhneš
– Bansky – z anonimnostjo gradi buzz, na stara leta pa bi rad s svojimi deli kaj zaslužil
– teroristična organizacija – s slabo izvedenim napadom si nočeš kvariti branda, za dobro izvedenega hočeš pobrati “zasluge”

Kaj narediš? Objavo podpišeš z MD5 SHA-2 hashem svojega e-maila. Npr. iz "janez.novak@gmail.com" se izračuna hash "15530227e98d4806c2244df378d0a2b0"

Iz hasha ni mogoče ugotoviti maila, tako da si anonimen, dokler to želiš. V primeru, da želiš kasneje dokazati, da si avtor objave, moraš le objaviti svoj e-mail in trditev, da si avtor. Dokaz* si lahko vsak sam izračuna: samo iz objavljenega maila pridemo do prvotno objavljenega hasha.

V resnici nisi čisto anonimen. Če želiš objavljati večkrat ali je nabor možnih avtorjev (e-mailov) znan, lahko nekdo izračuna hashe vseh in te s tem osumi avtorstva (kar pa ni dokaz, glej fusnoto*). Za preprečevanje te situacije je mogoče naš “začasno anonimni podpis” še izboljšati. Svojemu emailu pripneš naključen, a smiseln stavek**.

"darko.bodnaruk@gmail.com Sonce je rumeno, tole pa je naključen stavek." => "eaab7fb7f46b1d0736209c91bd198df4"

Pripeti naključen stavek spreminjaš pri vsaki objavi, tako da je celoten podpis nemogoče uganiti. Ko želiš pobrati zasluge, spet enostavno objaviš celoten niz (email in stavek) in s tem dokažeš avtorstvo.

Ne morem se znebiti občutka, da sem samo nekaj po nepotrebnem zakompliciral.



—-
* Hash je dokaz avtorstva le v primeru, kadar hkrati sam trdiš, da si avtor. Če kdo drug trdi, da si avtor, to seveda ni noben dokaz: s hashem tvojega maila se lahko podpiše kdorkoli.

** Prva ideja je bila namesto smiselnega stavka uporabiti kar naključno številko. Vendar se s tem pojavi (malo verjetna) možnost, da nekdo vzame tvoj mail in s spreminjanjem naključne pripete številke zadane pravi hash (collision). S tem te osumi avtorstva (seveda spet nič ne more dokazati).

Stvar je precej podobna moji ideji o storitvi, ki bi ti omogočila lažjo izbiro med tvojo muziko. Torej bi imel aplikacijo (player), ki bi tvoje lastne MP3-je opremila s tagi, ki so potegnjeni iz storitve. Torej, če bi izbral playlisto “sleepy” bi dobil vse komade s tvojega diska, ki jih je folk označeval s “sleepy”. Ker pač vsi poslušamo isto muziko, bi se hitro nabralo dovolj tagov.

Torej zbogom, nedonošenček moj.

PROTI

Že zaradi naslova “...for managers” nisem imel preveč pričakovanj, ampak Sun Tzuja sem hotel prebrati že en čas. In res je knjiga precej brezvezna: en citat iz starodavnega originala, potem pa nekaj enoodstavčnih navedb o strateških potezah velikih korporacij, češ, to se pa direktno navezuje na citat. Not really. Zdržal sem nekje do 5. poglavja, potem sem do konca prebral samo Sun Tzuja.

Ampak v bistvu sem bil tudi tukaj kar malo razočaran. Nimam pojma kaj in kako so pisali takrat in kakšno je bilo znanje o vojaški strategiji. In ker o obramboslovju nimam pojma, lahko celo verjamem, da je gospod zajel prav vse, kar o strategiji vemo in uporabljamo še danes. Ampak, da je njegovo znanje blazno uporabno v življenju in poslovnem svetu, je pa malo za lase privlečeno. Seveda je v knjigi marsikatera pametna (“Know your enemy and know yourself and you can fight a hundred battles without disaster. “, “The supreme art of war is to subdue the enemy without fighting.”...), ampak vse to je nekako splošno znanje, že davno integrirano v sodobni teoriji managementa. Poleg tega pa sem prepričan, da knjiga ni bila mišljena kot neko blazno filozofsko delo, ampak predvsem skupek zelo konkretnih nasvetov. Npr. kako učinkovito požgati nasprotnikov tabor (“There are suitable seasons to attack with fire, and special days for starting a conflagration. The suitable seasons are when the weather is dry; the special days are those when the moon is in constellations of the Sieve, the Wall, the Wing or the Cross-bar…”) ali koliko denarja rabiš za vojskovanje (“1000 gold pieces a day”).

Verjetno je neka vrednost Umetnosti vojne v lepo jedrnatih citatih, ki ostanejo v spominu. Drugače pa se mi fama okrog Sun Tzuja zdi malo pretirana. Ljudje smo pač suckerji na starodavne modrosti, sploh če izhajajo iz zelo oddaljene in mistične kulture. Če upoštevamo še težavnost prevoda s stare kitajščine, nam Sun Tzu podobno kot Nostradamus lahko pove prav vse, kar želimo.

Grozna knjiga za brat: slabo izbrana terminologija, veliko odvečnega dolgovezenja in ponavljanja, obupno oblikovanje, ogromno tiskarskih napak, grozne ilustracije… Kljub vsemu temu pa tudi sam vidim nekaj zelo dobrih insightov. In skoraj lahko rečem, da razumem, zakaj je “lean startup” tako popularna šola podjetništva. Biblija tega gibanja je namreč prav ta knjiga.

Lahko bi rekel, da je povsem dovolj prebrati povzetke. Ampak glede na število blog-sized člankov, ki jih človek vsak dan prebere, je verjetno treba posvetiti tistih ~10 ur za 200-stransko knjigo, če hočeš, da se te kaj prime. Če ravno zaganjate startup, jo preberite. V nasprotnem primeru raje berite blog Startup Lessons Learned ali pa počakajte na kaksnega bolj pisateljsko nadarjenega evangelista gibanja…

ps. eden boljših povzetkov knjige

1. Vsakič, ko na televiziji stisneš “mute” oz. “unmute”, se ta akcija skupaj z imenom kanala (npr. SLO2) sporoči na strežnik
2. Ko se za kanal, ki ga trenutno gledam, na strežniku nabere dovolj “mute”-ov, strežnik to sporoči moji televiziji, ki avtomatsko utiša zvok tudi pri meni. In obratno pri “unmute”.

V bistvu gre za collaborative filtriranje oglasov. Verjetno bo stvar zahtevala še kakšne manjše izboljšave proti zlorabam, pa treba bo ugotovit, koliko “mute” akcij je dovolj… ampak v principu bi že ta simpl mehanizem precej olajšal gledanje televizije.

Zakaj je aplikacija hipotetična? Ker še ni platforme. Ampak brez skrbi, televizija (oz. set-top box) bo brez dvoma čez leto ali dve enako bogata platforma za aplikacije, kot sta danes Android in iPhone (pa baje ima tudi Nokia nekaj ). In tole zgornje bo moja prva aplikacija.

UPDATE: Opisana aplikacija je zelo primitivna. V malo bolj sofisticirani obliki, kjer bi aplikacija upoštevala mojo socialno mrežo, bi avtomatski filter utišal tudi Jana Plestenjaka, Branka Grimsa…

Doslej sem to počel na Facebook aplikaciji Visual Bookshelf, ki pa mi je šla zaradi nekaj neumnih detajlov precej na živce. Kot je pri oblikovanju vsake elektronske zbirke običajno, me je potihem žrlo, da nimam nobene garancije, da bom mojo skrbno urejeno zbirko prebranih knjig in recenzij¹ kdaj lahko potegnil iz njihove aplikacije. Podobno deljenje knjig sem pred kratkim odkril na LinkedIn, a ima še malo manj featurjev in je “powered by Amazon”, kar omejuje nabor knjig, verjetno pa tudi nikoli ne bomo dočakali featurja “imam to knjigo in jo z veseljem posodim”. Ker pač Amazonu to ni v interesu.

In potem danes preverim Google Books. Tam si prav tako lahko ustvariš svojo zbirko. To lahko (skladno z Googlovim prizadevanjem Data Liberation Front) izvoziš kot XML. Še bolj krasno pa je dejstvo, da očitno izmenjujejo podatke direktno s COBISS-om, saj sem pri iskanju prvih dveh slovenskih (!) knjig ne le obe našel, ampak našel točno izdajo, ki jo imam v roki. In da bo stvar res še boljša, na levi strani najdeš direkten link, ki knjigo z enim klikom poišče v COBISS-ovi bazi vseh slovenskih knjižnic. Vrhunsko.

Ostaja sicer še vprašanje, kako objavljati prebrane knjige. Verjetno je še najlažje enostavno klikniti Note in Reader bookmarklet in poriniti v osebni Google Reader Shared / Google Buzz stream. Škoda le, da My Library nima svojega feeda.

1. seveda pretiravam, zaenkrat je knjig malo, “recenzije” pa so bolj enovrstičnice

1. kaže, da na pravem dogodku predavam bolje kot na katerikoli vaji doma
2. recept za impresioniranje komisije: multidisciplinarnost, po možnosti s stroko, ki se večini zdi blazno komplicirana (npr. računalništvo)