Category — Splošno

Grozna knjiga za brat: slabo izbrana terminologija, veliko odvečnega dolgovezenja in ponavljanja, obupno oblikovanje, ogromno tiskarskih napak, grozne ilustracije… Kljub vsemu temu pa tudi sam vidim nekaj zelo dobrih insightov. In skoraj lahko rečem, da razumem, zakaj je “lean startup” tako popularna šola podjetništva. Biblija tega gibanja je namreč prav ta knjiga.

Lahko bi rekel, da je povsem dovolj prebrati povzetke. Ampak glede na število blog-sized člankov, ki jih človek vsak dan prebere, je verjetno treba posvetiti tistih ~10 ur za 200-stransko knjigo, če hočeš, da se te kaj prime. Če ravno zaganjate startup, jo preberite. V nasprotnem primeru raje berite blog Startup Lessons Learned ali pa počakajte na kaksnega bolj pisateljsko nadarjenega evangelista gibanja…

ps. eden boljših povzetkov knjige

Večini ljudi, ki jih poznam, televizijske reklame ne gredo tako neverjetno na živce kot meni. Ampak nekaterim pa in upam, da se bo našlo dovolj uporabnikov za tole preprosto aplikacijo:

1. Vsakič, ko na televiziji stisneš “mute” oz. “unmute”, se ta akcija skupaj z imenom kanala (npr. SLO2) sporoči na strežnik
2. Ko se za kanal, ki ga trenutno gledam, na strežniku nabere dovolj “mute”-ov, strežnik to sporoči moji televiziji, ki avtomatsko utiša zvok tudi pri meni. In obratno pri “unmute”.

V bistvu gre za collaborative filtriranje oglasov. Verjetno bo stvar zahtevala še kakšne manjše izboljšave proti zlorabam, pa treba bo ugotovit, koliko “mute” akcij je dovolj… ampak v principu bi že ta simpl mehanizem precej olajšal gledanje televizije.

Zakaj je aplikacija hipotetična? Ker še ni platforme. Ampak brez skrbi, televizija (oz. set-top box) bo brez dvoma čez leto ali dve enako bogata platforma za aplikacije, kot sta danes Android in iPhone (pa baje ima tudi Nokia nekaj ). In tole zgornje bo moja prva aplikacija.

UPDATE: Opisana aplikacija je zelo primitivna. V malo bolj sofisticirani obliki, kjer bi aplikacija upoštevala mojo socialno mrežo, bi avtomatski filter utišal tudi Jana Plestenjaka, Branka Grimsa…

Zadnje čase se trudim brati več knjig in manj blogov. Seveda bi v socialnomrežnem duhu rad svoje prebrane knjige delil z drugimi, s čimer se predvsem nadejam spodbuditi k deljenju tudi druge in tako izmenjevati ideje za novo branje ter morebiti celo sprožiti kako konstruktivno debato.

Doslej sem to počel na Facebook aplikaciji Visual Bookshelf, ki pa mi je šla zaradi nekaj neumnih detajlov precej na živce. Kot je pri oblikovanju vsake elektronske zbirke običajno, me je potihem žrlo, da nimam nobene garancije, da bom mojo skrbno urejeno zbirko prebranih knjig in recenzij¹ kdaj lahko potegnil iz njihove aplikacije. Podobno deljenje knjig sem pred kratkim odkril na LinkedIn, a ima še malo manj featurjev in je “powered by Amazon”, kar omejuje nabor knjig, verjetno pa tudi nikoli ne bomo dočakali featurja “imam to knjigo in jo z veseljem posodim”. Ker pač Amazonu to ni v interesu.

In potem danes preverim Google Books. Tam si prav tako lahko ustvariš svojo zbirko. To lahko (skladno z Googlovim prizadevanjem Data Liberation Front) izvoziš kot XML. Še bolj krasno pa je dejstvo, da očitno izmenjujejo podatke direktno s COBISS-om, saj sem pri iskanju prvih dveh slovenskih (!) knjig ne le obe našel, ampak našel točno izdajo, ki jo imam v roki. In da bo stvar res še boljša, na levi strani najdeš direkten link, ki knjigo z enim klikom poišče v COBISS-ovi bazi vseh slovenskih knjižnic. Vrhunsko.

Ostaja sicer še vprašanje, kako objavljati prebrane knjige. Verjetno je še najlažje enostavno klikniti Note in Reader bookmarklet in poriniti v osebni Google Reader Shared / Google Buzz stream. Škoda le, da My Library nima svojega feeda.

1. seveda pretiravam, zaenkrat je knjig malo, “recenzije” pa so bolj enovrstičnice [↩]

Na zaključek magistrskega študija po toliko letih sem težko ponosen, definitivno pa predstavlja veliko olajšanje. Ampak ker je zagovor minil krasno¹, z oceno pa ne morem biti kaj drugega kot zelo zadovoljen², tukaj objavljam nalogo, če bi koga mogoče zanimala.

1. kaže, da na pravem dogodku predavam bolje kot na katerikoli vaji doma [↩]
2. recept za impresioniranje komisije: multidisciplinarnost, po možnosti s stroko, ki se večini zdi blazno komplicirana (npr. računalništvo) [↩]

A human being should be able to change a diaper, plan an invasion, butcher a hog, conn a ship, design a building, write a sonnet, balance accounts, build a wall, set a bone, comfort the dying, take orders, give orders, cooperate, act alone, solve equations, analyze a new problem, pitch manure, program a computer, cook a tasty meal, fight efficiently, die gallantly. Specialization is for insects.

-Robert A. Heinlein

Sila zanimiv (in dolg) članek o socialnih mrežah (ampak tistih pravih, v fizičnem svetu). Izkaže se, da so življenjske navade, npr. predebelost in kajenje, pa tudi splošna sreča precej nalezljiva zadeva (in zanimivo navade ne preskakujejo le med dvema znancema, ampak tudi preko posameznikov: če imajo naši prijatelji debele sodelavce, smo sami bolj izpostavljeni debelosti).

Najbolj pa mi je bil všeč stavek, ki lepo pade v večno debato med mano in mojo drago o pavšalnih prijateljstvih:

The subconscious nature of emotional mirroring might explain one of the more curious findings in their research: If you want to be happy, what’s most important is to have lots of friends. Historically, we have often thought that having a small cluster of tight, long-term friends is crucial to being happy. But Christakis and Fowler found that the happiest people in Framingham were those who had the most connections, even if the relationships weren’t necessarily deep ones.

Iz ene galerije tatujev na temo znanosti. Razumem koncept, da si naslikaš nekaj na temo znanstvenega področja, v katerem delaš in ti je pri srcu. In razumem, da kot gik hočeš imeti nek unikaten motiv.

Kljub vsemu, tole je ogabno:

Fyi, predstavlja otoke Galapagosa.

Večini sem že povedal v živo, ampak vseeno: danes sem dal uradno odpoved v svoji investicijsko bančniški službi. Če bi hotel navesti en sam razlog, bi rekel: rad bi nekaj ustvarjal. V resnici je razlogov več: delo je veliko preveč birokratsko za moj okus, glede bližnje prihodnosti za industrijo sem resno pesimističen, ves finančni svet se mi je zameril z etičnega vidika – za denar, ki ga iz realne ekonomije poberejo finance, je premalo dodane vrednosti. Zelo milo rečeno.

Ja, vem, nekateri ste mi to povedali že davno. Ampak po drugi strani je vse to prišlo zelo jasno na dan ob (po moje) še trajajoči Veliki recesiji. Malo več sreče s tajmingom bi pa lahko imel, mar ne?

Kam grem? V podjetništvo. O ustvarjanju nečesa svojega sanjarim že predolgo in treba je poskusit. Skozi leta programiranja se je nabralo veliko idej, zdaj bom pa kako tudi realiziral.

Zakaj odločitev objavljam na blogu? Za motivacijo. Javna zaobljuba me bo prisilila bodisi nekaj narediti, bodisi dojeti, da sem poskusil, a ni šlo¹.

Zakaj porazom naproti? Ker je v podjetništvu iluzorno upati, da ti bo uspel prvi met. Če vzdržiš več zaporednih porazov in se iz njih še kaj naučiš, pa imaš možnost uspeti. Vsaj tako pravijo.

PS. Naslovnice WSJ nisem ustvaril sam, nisem tako samovšečen. Sem pa dovolj, da mi je smešna in jo objavim.

1. ali pa bom zapis enostavno zbrisal in se delal neumnega. [↩]

Ko na Skypu dobim takole Skype sporočilo, bi se mi lahko fino zdelo, češ, nekdo me ima za strokovnjaka:

Pa se mi ne, ker sem nekaj dni pred tem bral o tovrstnem spamu:

The purpose of the spam is to trick recipients into responding to answer the questions. The questions and their responses are actually a system of gathering data to compile a series of “Answer your questions” websites run by “X Media Partners” which generate revenue from Google adverts placed alongside the answers…

The main person behind this spam operation appears to be a Canadian named “Doug Collins” who also goes as “Ryan Collins” and “Amanda Collins”, of 30 Gooderham Dr., Georgetown, ON L7G5R6, CA. When Spamhaus investigated these ‘random question’ spams, we found that in each case the identical questions were used by the websites above and the answers sent back by recipients who had fallen for the spams were also on these same websites. To verify this, Spamhaus answered one spam from “winstonfinancial@gmail.com” which asked “How to pack teenagers for europe?”. Our answer, word-for-word including intentional mispellings appeared as if by magic a few minutes later on the website www.goftp.com.

Je pa izvirno, ni kaj.

POPRAVEK: pozabil link na zapis, od koder izvira zgornji opis. se spodobi.

POPRAVEK 2: očitno tega Skype sporočila nisem niti prebral do konca še enkrat berem in se mi zdi, da ne gre za omenjeno spam inovacijo ampak za povsem običajno vsiljivo trženje neke fantastične naložbene priložnosti (TM)

Se to zdi samo meni ali so iskalniki po blogih še vedno obupno primitivni?

Primer: Na nekem blogu preberem določen zapis in me zanimajo odzivi nanj (poleg komentarjev). Najprej grem iskat v Google Reader po svojih feedih¹. Kot iskalni pojem uporabim kar URL zapisa, saj vsak odziv na zapis zagotovo vsebuje povezavo nanj. Fail. Poskusimo z namenskimi iskalniki. Google Blog search: fail. Technorati (nad katerim sem sicer že davno obupal; zdi se, da pokriva le tehnološke bloge): fail. Pa poskusim z navadnim Googlom, kjer lahko z napredno poizvedbo iščem po straneh, ki vsebujejo določen link. Fail.

Ampak stvar je v tem, da jaz vem, da obstaja vsaj en blogovski zapis, ki je odziv: komentira in direktno linka na originalni zapis. Pa poiščem po naslovu tega odziva v Googlu. Google ga najde, torej je indeksiran, in v njem je seveda tudi link na prvotni zapis. WTF?

Pozna kdo kak boljši blog iskalnik oz. način, kako se spopasti z opisanim problemom?

1. več o tem drugič, ampak v Readerju imam namerno veliko več feedov kot jih lahko preberem, s folderji pa jih uredim v tiste za branje in tiste, ki so samo za iskanje [↩]