O strahu

Zanimiv članek o strahu v zadnji Delovi Sobotni prilogi o strahu kot orodju, ki se ga obilno poslužujejo tako korporacije kot vlade razvitega sveta (prednjačijo seveda ZDA), in zagovarja meni tako ljubo temo: več razumnega razmišljanja.

Najbolj pa se mi je zdel zanimiv tale “odštekonomični” podatek:

Psiholog Gerd Gigerenzer z berlinskega Inštituta Maxa Plancka je v tem času pazljivo zbiral podatke o žrtvah na cesti. Primerjal je podatke pet let pred enajstim septembrom in pet let po njem. Pokazalo se je, da je premik transporta potnikov od letal k avtomobilom v Ameriki trajal eno leto, potem pa se je vzorec potovanj spet povrnil nazaj k običajnemu. Kot je pričakoval, je Gigerenzer ugotovil, da se je število smrtnih žrtev na cestah po septembru 2001 precej povečalo in se septembra 2002 spet uravnovesilo na prejšnjo raven. Z vsemi temi podatki je Gigerenzer lahko izračunal precej natančno število Američanov, ki so umrli v prometnih nesrečah kot neposredni posledici spremembe vzorca svojega potovanja. Ta številka je 1595, kar je več kot polovica žrtev, ki so umrle v napadu na Svetovni trgovinski center. Seveda tega ni opazil nihče, razen družin in prijateljev umrlih. Televizijske kamere tega niso posnele, politiki niso govorili o tem, sociologi temu niso namenili pozornosti. A niti prizadete družine niso dejansko razumele, kaj se je zgodilo. »Mislili so – in še zmeraj mislijo,« sklepa Gardner ta primer, »da so izgubili može, žene, očete, matere in otroke v običajnih prometnih nesrečah, ki jih vsi sprejemamo kot sicer obžalovanja vreden, a nujen davek pri cestni vožnji v modernem svetu. A to ni res. Strah je bil tisti, ki jim je ukradel najdražje.«