Mićo o jeziku
Naš provocateur par excellence o slovenščini:
Na dan pred kulturnim praznikom se spodobi, da si zastavimo tisto bogokletno vprašanje, ki si ga praviloma ne upamo: koliko smo oškodovani, ker so naši kulturniki pomagali pri ohranitvi slovenskega jezika in ker so preprečili, da bi nas ponemčili in s tem vključili v bistveno večje jezikovno območje, kot je naše?
Zakaj je slovenščina kot jezikovno omrežje inferiorna nemškemu, ruskemu, italijanskemu, angleškemu, kitajskemu in drugim večjim jezikom? Ne zato, ker bi bilo s slovenščino samo po sebi kaj narobe, jezik je prav prijeten in dovolj bogat za izražanje še tako sofisticiranih idej. Težava slovenščine in vseh majhnih jezikov je v nizki vrednosti omrežja, ki ga tvorijo.
Kakorkoli merimo, je rezultat kvalitativno enak: slovenščina je kot omrežje za komunikacijo vredna manj od nemščine in drugih večjih jezikov. Z nizko vrednostjo jezikovnega omrežja pa je povezano manj prevedene strokovne literature, težje življenje za naše pisatelje, ki morajo s težkim srcem živeti od subvencij, medtem ko bi jim glede na svoje nesporne talente v večjem jezikovnem območju zagotovo uspelo na trgu, pa tudi to, da poglobljenih časopisov tipa Economist ali Franfurter Allgemeine Zeitung pri nas ni in jih nikoli ne bo. Temu lahko rečemo naša majhnost, provincializem ali Prešernovo prekletstvo – oznaka ni pomembna, pomembno je, da se o tem, koliko so nam narodni buditelji zares koristili, enkrat začnemo spraševati racionalno in da za posledice njihovega delovanja poskušamo najti zdravilo. Kulturni dan je pravi trenutek za tako refleksijo!
Ne me narobe razumet, zelo rad imam jezike (materina dva in pol in vse ostale), ampak določen point pa ima
vir: Finance
-
castro
-
Neška
-
dare
-
Neška
-
castro
-
castro
-
dare
-
castro
-
vujezin
-
dare
-
bwana
-
jaka